(C6H10O5)n
… papir, bombaž, kartonske škatle, majice, filtri, lan, svila, celofan, pohištvo, ostrešje, glasbila, ribiške mreže, preproge, oblačila, revije, časopis, reklame, knjige, sirupi, zunanje gradnje, zgoščevalci hrane, polnila zdravil, stabilizator, emalgulator, gradbeni material, električni izolator, kavni filtri, gobice, lepila, kapljice za oči, odvajala, filmi, gorivo, konopljini izdelki, uporaba za mešanico začimb in pijač v prahu, sesekljani in naribani siri, vlaknine,…
Vse to in še več različnih produktov lahko naštejemo kot proizvode, na svetu najbolj razširjenega kemijskega elementa (C6H10O5)n – celuloze, ki je polisaharid sestavljen iz posameznih ostankov glukoze in je bistven element za sestavo lupine rastlinskih celic. Celuloza, ki je topna s posebnim topilom, imenuje se Schweizerjev reagent, in je netopna v vodi, dokazujemo pa jo z jodom, se uporablja v različnih panogah, v različne namene pa vse v dobre.
Od te smo odvisni vsi prebivalci na Zemlji: ljudje, živali in rastline. Pa vendar so slednje tiste, katere največ izkoriščamo za pridobivanje polisaharida. Gozdovi.
Zakaj so gozdovi človeku tako zelo pomembni, tako všečni?
Gozdovi varujejo človeka pred erozijo, padavinami, zavirajo snežne plazove, čistijo podtalnico, zrak, zadržujejo veter, pozebo, so dober izolator, zmanjšujejo hrup, filtrirajo drobne škodljive delce (kar pa ni dobro za gozd), omogočajo rekreacijo človeku (sprehodi, gobarjenje, fitnes na prostem, pohodnisštvo, planinstvo, mountain bike, down hill, …) umik, sprostitev, lovstvo…
Nekega dne ko sem imela vsega vrh glave v tej državi (sredi karantene 2020), sem se odločila, da imam dovolj in da takoj, ko sprostijo prehod čez meje, bom kar šla. Nekam. Ne vem kam, ampak nekam. V mislih sem imela večja mesta. Pariz, London, New york,… nekam daleč med betonske ulice, ker tam bi vedno našla delo v svoji panogi.
Potem pa sem si predstavljala sebe, kako sedim v kafiču sredi mesta, pijem kavo, ob prižganem laptopu in gledam čez izložbo na ulico, v točno določeno stolpnico pred menoj, ki ji ne vidim konca, pa razmišljam, koliko ljudi kaj živi v njej in kako super se imam, ker ne poznam nikogar. Tako zaključim blog, ki ga pišem in počasi se premaknem domov, nekam v center velemesta. Doma sem v ogromni galeriji sredi centra, ki je super fino opremljena, in ker sem rojena pod srečno zvezdo (itak!), za njo plačujem dosti nizko najemnino, da si to lahko privoščim. Super, ni kaj!
Aha, in zjutraj se zbudim in pogled čez okno, in nato mi zastane dih……
Foto: Dominika Gregušová
Streznem se in že sem nazaj doma v Celju.
Mhm. Resno zanimivo vprašanje je predvsem v pogledu skozi okno, zjutraj ko se zbudiš. Kaj vidiš?
Veste, nekatere ljudi ne bi zmotilo, kar je streznilo mene iz sanjarjenja, in to je, da lahko vidim v stanovanje sosedovega bloka, ki je recimo samo nekaj metrov stran. A ni to prenagosto? V mojem primeru domišljiske pravljice, točno takrat, je bilo. In tako sem zajadrala v mislih v naravo.
Res imam srečo, da živim v predmestju, torej v mestu in še v naravi. Pol – pol, 50 : 50. Pa vendar si želim bivati tudi v kakšnem velemestu, nekoč mogoč’!:)
Do takrat pa mogoče v razmislek: A se ljudje v mestih, v naravi, v vseh različnih ekosistemih v kakršnihkoli že lahko bivamo, sploh zavedamo, da smo resnično odvisni od nje? Kaj vse ji vzamemo? Vzamemo, da se razvajamo. Saj vem, da se vedno bolj zavedamo tega, ampak a se res?
A se res za vsako oblačilo, ki ga kupim vprašam: A to majičko res potrebujem ali je samo ena modna muha? A res potrebujem te zavese? Kaj pa tole prehrambeno dopolnilo? A moj mucek, ali psiček, res potrebuje tole leseno igračo? A res moram imeti leseno računalniško miško, da ne bom zapravljala za plastično? Aha, pa še recikliranje je lažje.
Mhm. Nikdar, oziroma mogoče res redkokdaj sama pomislim na kaj takega. Ampak če jaz redkokdaj in če mi to postane navada, in če še kdo drug, potem je možnost, da vsi pričnemo pametneje nakupovati. In proizvajamo manj smeti, in pustimo naravi, da živi po svoje, in ne gradimo novih objektov, pa namesto tega raje izkoriščamo stare, zapuščene… Reproduciramo, rekonstruiramo, recikliramo, staro v novo. Oldschool?
Kaj pa mi preprečuje, da koščico, ki ostane od sadeža ne dam v vodo, pa mogoče vzkali novo življenje iz nje? Nič.
Foto: Mali Maeder
In tako delam že nekaj časa. Toliko, da vidim, če mi leži blokarsko sadjarstvo. Probam in če mi uspe, uspe. Ni mi še uspelo. Pa mi bo.
Rada imam rastline in živali, gozd. Ampak če bi se zbudila zjutraj sredi velemesta in prvo zagledala na stotine oken, in mogoče še kakšnega soseda, ki nepremično bulji vame………… aaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!
U Marička! Res se mi ni problem streznit! Samo pomislim! (smeh)