Okvirji

Pred nekaj časa sem imela idejo, da bi pisala o okvirijh, pa sem idejo realizirala, vendar sem pisala o oukvirjanju (formatih natančneje).

Sedaj pa ne vem! Namreč v našem majhnem mestu Celje, kjer se včasih sprehodim ali peljem mimo izložb in stavb s kolesom, velikokrat vidim izložbe umetnikov, ki jih je pri nas kar veliko, ki so polne okvirjev. Od tod sem pri prejšnjem blogu dobila idejo, da bi pisala o okvirjih, formatih po katerih se nato izdelajo okvirji. Tisti za slike. Sicer pa je okvirjev več sort. Npr. okvir za očala ali pa okvir za kolo, ali pa okvir za okna,… Še več jih je. Ne bom šla v “morbidna stanja”. Heh!

Kakorkoli, okvir v angleščini pomeni/predstavlja beseda “frame”, od tod pa izhaja polno enih sopomenk, in idej za pisanje. Na primer: Keyframe? Osnovna sličica digitalne animacije? Ah ne! Digitalna animacija me zanima, ampak teoretično sem bolj švoh tu podkovana. Lahko pa nadaljujem o animaciji zgolj informativno. Klasični. Meni najlepše. Zrisane s svinčnikom, popravljene, dodelane, zmontirane. Ampak koliko časa in slik je potrebno zrisati za minuto animacije! Fjuuuu! In sicer mehkejši, lepši gibi v klasično izdelanih animacijah (risankah) vsebujejo za 1 minuto ogromno slikic (v digitalnem žargonu keyframe-ov). Tako so bile izdelane začetne Walt Disneyjeve risanke, risanke po H. C. Andersenovih pravljicah itd.
V teh so gibi zelo mehki in romantični, kot posledica ogromne količine risb, kjer se ena od druge ločijo zgolj po milimetrih! Koliko vloženega časa in truda je to! Seveda pa se vse prične z idejo/osnutkom na podlagi zgodbe, z liki in osnutki teh, ki so primerni in primerljivi z zgodbo (vsak lik pač ne paše v vsako pravljico, ti morajo sovpadati z zgodbo, karakteristikami likov v tej ipd.). Nekako tako si to sama predstavljam kot igralci, ki igrajo na gledališkem odru, le da ti sami odigrajo vlogo nekega karakterja iz določene zgodbe, v animaciji pa te zrišejo in zanimirajo za na platno, kjer tudi ostanejo, kot risani junaki. Ob tem je pomembna tudi tehnika risanja dogajanja, ozadja, razni drugi motivi v okolju, ki prav tako pomembno vplivajo na potek zgodbe in logični, fizični svet premikanja v animaciji.

Hja kar nekaj dodatnega znanja je potrebno imeti pri animaciji. Že zgolj za to, da pravilno animiraš vlak, ki se pelje nekje daleč v ozadju, medtem ko človek hodi s svojo hitrostjo v ospredju prikazane scene. Tako na hitro o logiki poteka in izdelavi animacij.

Pomembna je tudi tipografija, sploh v digitalizirani dobi animacij. Stilsko se animacije spreminjajo zelo hitro, kar je sicer razumljivo, saj digitalizacija zelo, zelo olajša delo animatorja. Vedno bolj pa je poudarek tudi na tekstih, informacijah, ki jih animacije podajajo in prevodih. K delu animacij pa seveda spada tudi del uradnih zadev, torej avtorske pravice vseh vpletenih. Vseh pa zato, ker animacije ponavadi ne izdeluje samo ena oseba, vkolikor se ne gre le za krajšo reklamo, pač pa za risanko.

In danes v tem obdobju, ko je animacij ogromno, moram priznati, da imajo Japonci ene izmed lepših animacij. Verjetno zaradi mange, anime, zelo izrazitega stila, ki izvira iz Azije. In res so v tem Japonci močni!
Pa dosti o tem. Gremo na okvirje…

Se spomnim, ko sem si prvič dala uokvirit prvo fotografijo za skupinsko razstavo pod okriljem fotografskega društva Svit, katerega članica sem bila ravno tako dolgo, da sem dosegla naziv F2, potem pa sem počasi društvo zapustila, saj me je zamikala stage fotografija, kjer sem si sama ustvarila idejo in jo realizirala. Kakorkoli…

Prvi okvir je bil nek polimer mešanica s papirjem in vdelano fotografijo. Izdelano na preklop, pregib (odpiranje in zapiranje). Ta je bila razstavljena, se mi zdi, in prepotovala je nekaj državnih meja, saj sem s to tekmovala pri natečajih. No ni bila edina. Kasneje nisem več toliko okvirjala fotografij, ker se je stil zelo spremenil.

Fotografija: Q. Nguyen Vinh

Npr. zadnja razstava, katero sem imela, je bilo 366 (prestopno leto) fotografij, neokvirjenih, printanih na cheap papir.

Vendar je vse sovpadalo s celotnim konceptom. Toliko o “cheap” papirju in vse se zgodi z razlogom, kar seješ, boš tudi žel in te fore. In tako je bilo. Posejala sem ogromno fotografij in prišlo je ogromno obiskovalcev. To je bila tudi zadnja razstava, katero sem imela, in s precej provokativnim konceptom, bi lahko rekla. Vendar je verjetno ne bi ponovila. Naj bo ena in edina. Ni potrebno za vsako ceno vztrajati na napačnem koncu, a ne? Ne vedno!

Omenila pa bi še eno okvir, ki pa mi je še vedno pri srcu in sem nanj oziroma na delo, svoje in delo tistega, ki mi je mojo željo pomagal realizirati, zelo ponosna. Ne vem, če smem narediti reklamo, zato je zaenkrat raje ne bom. Pa brez zamere.
Torej za otvoritev AQ galerije sem razstavljala z ostalimi avtorji. Na prizorišču sem predstavila svoje štiri fotografije v dveh okvirjih, ki sta bila izdelana po konceptu, ki je sovpadal z razstavljenimi fotografijami, po nekakšni logiki odpiranja oken, tako sta se namreč odpirala. Nekako tako kot se odpirajo starinska okna. Šlo pa se je za projekta večje velikosti 100 x 70 cm, če se ne motim! Zelo nobel in lepa zadeva. Resnično. Če bi živela v večji hiši, bi si ti dve deli razstavila, vendar trenutno še ne morem.

Ampak res sem ponosna nanju in na delo tistega, ki mi je moje naročilo, želje, zamisli tako zelo dobro strokovno realiziral.

Tako je zelo pomembno, da celotno avtorjevo (umetnikovo) delo vizualno kot vsebinsko sovpada z zunanjostjo, v tisto nekaj v kar je “oblečeno”. Kot drugje se tudi opušteva določena pravila, mere, željo naročnika, željo po izdelavi iz določenih materialov. Ki pa niso vedno lesenega porekla. Okvir je lahko tudi iz plastike, odpadnih materialov, školjk?

Okvir lahko izdelamo sami, vendar jaz osebno, v kolikor se ne gre za osebno rabo, pač pa za resno delo, raje delo zaupam strokovnjakom tega kova. Vedno radi prisluhnejo, saj so tudi sami umetniške stroke in umetniške duše, ki radi ustvarjajo in zdizajnirajo nek nov izdelek.
Upam, da boste v poletju 2021, ki smo ga tako vneto vsi čakali (zimski Covid-19), pofotkali in naredili kakšno dobro fotografijo, na katero boste tako ponosni, da jo boste dali razvit in uokvirit, jo izobesili na steno in se poletja spominjali tudi pozimi.

Naj dobre fotografije ne ostanejo samo na mobitelih ali računalnikih. Tam jih res redkokdaj sploh pogledamo. Razvijte fotografijo, uokvirite jo, pa čeprav selfija. Kaj pa veste, mogoče se boste pa še bolj vzljubili, če boste viseli na steni ?;) Pa srečno!:)