“Kadar boš na rajžo šel, pridi mi povedat…”

Poslušam nek naključni jazz in po glavi se mi podi:

“Kadar boš na rajžo šel, pridi mi povedat…”.

In potem dobim sliko pred oči, ko bejba z dolgimi blond lasmi čaka na svojega princa ob ograji domačije, ki je že precej stara. Kakor da bi gledala kakšne ameriške filme iz 40-ih, ko še ni bilo mobilnih naprav, telefonov, televizije, … A so že imeli takrat delo poštarja?

Fotografija: Misha Voguel

Namreč vse to se je tako spremenilo v pičlih 70-ih letih!

Prva slika kadarkoli narejena, razvita fotografija, definitivno ni bila barvna. In prvi film prav tako ne. Ampak pri meni je pa tako, meni moja scena ne gre ven iz glave, je barvna, ampak zelo topla, prijetna. Mamljiva po nostalgiji. Pa kdo té nima rad?

Ljudje pa spreminjamo trende in drvimo skozi čas tako hitro, da niti ne opazimo, katere vrednote smo izpustili, da smo postali z lahkoto tako trdoživi, da sploh prenašamo to hitrico potovanja skozi čas iz danes na jutri. Pa saj smo že 14.07.2021!

Toliko let od 1940 in sploh nisem bila del teh, pa me prikazi na medijih vrinejo v tista leta, kakor da bi bil moj obstoj v resnici od tam, le na svet sem prišla kasneje. Res čudno. Ali pa reinkarnirano, ampak res zelo veliko čutim do tistih časov. 

Mogoče, ker so bile vrednote ljudi toliko lepše predstavljene in se je to izražalo na vsem, kar so počeli in zgradili, postavili na/v svet, ali ker so to naši stari starši, ki te vrednote nosijo in predajajo nam, mogoče ta počasen način življenja, ki je omogočil lepše misli, manj napetosti in stresnih odnosov, mogoče moda, ali pa filmi in prve risanke in pravljice, igrače, ki smo jih imeli kot otroci in katere smo podedovali od staršev, nekaj, tisto nekaj, kar ostane v preteklosti in te vrača v čas, katerega sploh nisi živel, ti je pa lepši od tega, ki ga živiš, no če ga.

Enako se mi dogaja, ko pomislim na hipije. Eni pravijo: Vse zadeto! Ni res. Vse svobodno in pisano, prijazno in malo navihano. Ampak res barvito. Vedno ko pomislim na hipije, se spomnim, spet nekako nostalgično (ne nisem metala modrčkov na oder Jimmy Hendrixu in popivala z Janis Joplin), na modo.

Ja. Modna barvita oblačila hippy sloga, glasba in marihuana in znak za mir me asociirajo na 60-ta. Zopet barve. Le bolj psihadelične narave. Nekakšne mavrične mandale, čeprav ne najdem povezave. Sem pa brala nekje nekoč, da je veliko hipijev rado potovalo na Goa plažo v Indijo in v Azijo. No saj, kako pa dane, saj a niso hipiji bili tisti, ki so botrovali in se borili proti posledicam Vietnamske vojne, za mir med ljudmi.

Danes, ko opazujem ljudi, še vedno nekako tako živijo, v smislu upiranja in bojevanja za človekove pravice, le da vse bolj hitreje in agresivneje, ker je tudi svet v hitrejšem pogonu in danes se zgodi nekaj, za kar izveš že v naslednjih nekaj minutah. Takrat si verjetno komaj čakal, da izide tedenski časopis ali kateri “cajtng”, da si izvedel kaj novega. Danes izveš naenkrat toliko novic, da že težko verjameš, da se je vse to res zgodilo v samem enem dnevu.

S svetlobno hitrostjo!

Fotografija: Nappy

Se mi zdi, da če bi naenkrat odvzeli kakšen medij ljudem, bi bila panika nemogoča, ne mislim odvzeli v smislu podjetništva in gospodarstva, pač pa fizičnim osebam.

Včasih se je res fajn malo odklopit (!) Ne samo zaradi vsega džumbusa v tem “drugem” svetu, pač pa da lahko ohranimo mirno kri, medtem ko drvimo med vsemi mediji dalje z adrenalinom na level 6000. Ampak je to res treba?

Toliko informacij, kolikor je odtenkov barv?! So res vse pomembne? So res vse kvalitetne? Nas res vse to pelje v propad ali v življenje? In informacija ni samo novica za ušesa, namreč tudi slike so, in material, vse kar nas oplazi. Le da se enih zavedamo bolj, drugih pa manj.

So pa v večini očke, tiste, ki jih prve sprejmejo in želim vam same lepe informacije, sicer bi si človek včasih želel biti raje slep in gluh, da bi ohranil mirno kri in složno mirno živel življenje dalje. Pa smo svet spremenili, ustaviti se pa ne znamo. Občudujemo ljudi, ki izžarevajo ljubečo, pisano avro, klub vrvežu vseh teh različnih informacij, ki grejo mimo njih, in si želimo biti kakor oni. Samo nismo, imamo pa tudi mi priložnost pogledati in prisluhniti zares dobrim, ali vsaj kvalitetnim informacijam, in stremeti h kvaliteti življenja tu in zdaj za boljši jutri.

Fotografija: Alfonso Escalante

Mogoče se bo nato čez čas spremenila zavest življenja na večih ravneh, vsekakor pa verjamem, da bomo bolj strpni in si malo zaustavili čas in ga bolj zaužili in uživali v trenutku, obdanem z brezkončanostjo. To pa pomirja, če se lahko vživiš, a ne?

Beremo.:)