Dolgčas

Kakšen dolgčas!

Se vam kdaj zgodi, da vam je res dolgčas. Da se ta kar vlečee in vleeečeeeeeeeee… Ah kot kakšen čig gumi, btw se spomnete Bazooke iz ranega otroštva, tistih tumač sladkih rozastih gumijev, iz katerih si lahko napihnil tako lepe roza balon! Wau!

In res dolgčas. Pa toliko za nardit. Potem pa hodim po stanovanju, kjer bivam in se premikam sem in tja in vem, da je toliko za nardit, postorit, pa nič, ker me zraven napada še lenoba. Je mar polna luna? Grozno!

Point je v tem, da sploh ni pointa. Enostavno se mi nič ne ljubi. In poslušam muziko, pa poslušam sosede, pa poslušam mamo, pa prenašam vse možne izgovore, da zakaj se mi nič ne ljubi. Potem vzamem Biblijo v roke in grem brat Biblijo. Meni najljubša knjiga, pa mi je vseeno za obsojanja. Teh imam že tako ali tako dosti in vrh glave in sem že praktično imuna. Na primer ena taka mal hecna obsodba, ki mi sloni vrh glave, kakor mi dolgčas ravno, in vedno, najbolj ne, a prav, je ta, da sem butsta, neumna (tle noter vmes paše še ene par krepkih kletvic), in pazi mal, lezbijka! Okej. Odkar imam kratke lase sem lezbijka, prej sem bila pa dolgolasi fant. V bistvu vse lepo in prav, ampak sramoto delam ljudem, ki to praktično so. Pa mi je vseeno. Ker v resnici sem danes tečna, lena “tazadnja”. Res.

V bistvu mi je pa všeč, če mi kdo reče: Katja saj bo, lenoba pride vedno po tistem ornk klancu, ko delaš pa delaš pa delaš, potem se pa zgodi padec energije. Ampak tako pač je. Malo cartanja pa res ne škodi, a ne? Same sebe moramo imet radi, ker se tudi moramo pripeljat skozi to življenje sami in tudi gledamo se vsak dan v ogledalo in se vidimo, in seveda se moramo prenesti naprej v nov dan, postarane, pa včasih malo lene.

To pa ne pomeni, da smo lenuhi. Enostavno pride dan, ko se moraš spočit! SPOČIT! Ker pregorelost ni dobra. Samo enkrat je bila zame dovolj dobra izkušnja, da to dobro vem, da pregorelost vpliva na psiho in fizično telo. Pa sem se spočila od tiste pregorele izgorelosti. Enkrat je bilo dovolj, da vem, da ima delo svojo obliko počitka in počitek svojo obliko aktivnosti. Namreč vsega po malem.

Super zadeva je, da si ne očitamo, če smo kakšen dan bolj počasni in se nam pač nebiga (moj lepši izraz za JEBIGA!:) Ah pa sem se izrazila!), ne ljubi takoj pomit posode, odnesit smeti v kanto, posesat, se lotit projekta točno ob uri (ker veš, da boš podaljšal uro dela in bo narejen slej ko prej do roka).

Foto: Andrea Piacquadio

Pač kaj potem! Vest peče tiste, ki niso zadovoljni s seboj, ker ne verjamejo, da jim bo uspelo, torej dvomijo vase. To pa ni dobro in takšni ljudje imajo posledično, in če bi začela debatirat o tem in se razpisala, ogromno negativne energije do sebe in verjetno ogromna pričakovanja do drugih. Priznam takšna sem bila nekoč sama in sem pozdravila ta del sebe. Ni dobro! Še vedno kdaj pride do tega izbruha nesamozavesti, ampak lahko rečem, da včasih je tako, da tudi naša samozavest kdaj lenari. To pa ne opredeljuje posameznika kot da velja za lenuha. Kdo pa pravi, da je en lenoben dan, dejanska navada človeka? Se pravi, da potemtakem dopust sploh ni dopust, ampak eno navadno preseravanje brez počitka in razvajanja, lenobnega poležavanja na plaži ali pa nažiranja s hrano. Pišuka! Zdaj bi pa kos torte. Mnjam.

V glavnem, lahko si len, le te navade ne pridobi, pač te lenoritosti.

Počitek vsakemu paše. Sploh tistim, ki so pod pritiski, odgovorostjo, imajo opravka z ljudmi. Sama si sploh ne predstavljam, kako mora biti delavki v vrtcu, ki je dnevno obkrožena z malimi otroci (pa jih obožujem!), vendar ima lahko en dan res slab pa mora biti nasmejana, spočita, prijazna kljub temu, v sebi pa polna problemov… Ali pa gradbeni delavci, ki delajo in opravljajo težka dela, pridejo domov utrujeni. Kako človek ne bo vsaj kakšen dan malo ležeren. Pa jih naj peče vest? Ker delajo pravzaprav? Ne. Ampak naj jih ne peče slaba vest, če se kdaj spočijejo. Kakor mame. Imajo pravico do počitka, a ne? Jaz nisem mama pa razumem mame. Nisem ata pa razumem atije. Pač človek razume človeka. Prisluhneš in veš.

Tako da hja, moj dan je danes takšen, začelo se je po grafu navzgor, zbudila sem ze dosti zgodaj, se umila, jedla, šla za računalnik, delala na enem projektu, potem pa puf! Fertik!

Se malo razvedrim na Facebooku, malo pregledam socialna omrežja, naredim zasebni video, se mal pohecam, rišem, še kar nič. Pa že kosilam. Še kar nič. Potem pa ideja, da bi bilo super, če napišem naslednji del  Belqinega bloga (ker itak je na vrsti), in ker sem imela ta teden cel fusion idej, in nekaj sestankov, in ker si nisem zadala neke določene tematike o pisanju, sem si pač rekla: “Hja nč grem jst pisat kr pač kak mi je!” Evo blog o napadu lenobe. Ampak si ne zamerim. Res si ne. Ker vem, da bom do večera že uvredu, no in upam, da bom jutri spet petarda polna idej in energije. Časa je še dovolj!
Se beremo.:)