E-pošta

O čem pa danes?:)

Danes pa bi pisala o pismih, o pošti in o tem, kako smo si včasih pošiljali pisma z znamko pripeto na vrhu, in kako smo jih punce lepo okracljale z vzorci, v kuverto pa dodale še kakšno drobceno darilce, potem pa nesle v šolo in si jih izmenjale.

To so bili časi. Takrat se spomnim je bilo moderno zbirateljstvo. Eni so zbirali igračke Kinder jajčk, drugi avtomobilčke, prtičke, znamke, športniki medalje zaradi športnih dosežkov, tisti bolj ta pametni pa dosežke pri bralni znački in logiki. Ampak za sprostitev pa smo si pisali.

Foto: Tookapic

Imela sem nekaj sošolk s katerimi smo si dopisovale. In spomnim se, da sem komaj čakala, da dobim kakšno pismo, da lahko kaj napišem nazaj, tudi narišem, okrasim, pripnem kakšno nalepkico, sponkico, igračkico, in oddam in razveselim sošolko (sošolci niso bili ravno za to dopisovanje). 

Kasneje, se spomnim, smo si dopisovali tudi s kakšno prijateljico, katero smo spoznali preko revije PIL. Namreč tam je bila rubrika oglasov – dopisovalcev in tako smo pletli medsebojna prijateljstva z vrstniki iz drugih krajev. Tudi jaz sem tako spoznala nekaj vrstnic, dopisovalk. Tako smo se spoznavali. Namreč takrat še ni bilo interneta. Pač pa je bila pošta. Kasneje se je to spremenilo.

V srednji šoli sem se prvič soočila z internetom in dobila zares čisto pravi računalnik (prvi zato, ker Komodor ni štel za računalnik, Pentium že, ampak Komodor pa ne). In jaz sem imela Komodor haha »oldschool smart junkie book worm little me«. V glavnem, v srednji šoli sem se seznanila z IRC-em. Vau celo vesolje zaljubljencev in osvajalcev, srednješolcev. Počakaj malo, ne! To je bilo na faksu! Haha.

 Kakorkoli z IRC-em se je krog ljudi okoli mene večal in poznanstva širila. Nekako tako sem uspela spoznati nekaj, meni dragih ljudi, s katerimi še danes ohranjam stike. Kar je neverjetno, glede na to koliko let je preteklo od takrat, in IRC je že davno poniknil v pozabo.

Foto: Ken Tomita

Nekako tako pa sem prišla tudi do svojega prvega pravega e-maila. Sicer se sploh ne spomnim več, kakšen je bil moj čisto pravi prvi poslani email, vem pa, da je bil narejen v Yahoo – ju in da sem bila vsa presrečna, ker sem lahko pošiljala mejle komurkoli sem želela. No, skoraj komurkoli. Ampak zanimivo je bilo to, da sem se lahko povezovala z ljudmi preko interneta in jim pošiljala mejle tja nekam daleč drugam v drugo državo. Edinole angleščino sem morala obvladati, da sem se lahko pogovarjala s tujci. 

Prišlo pa je tako daleč, da se je nekega dne nekdo spomnil narediti Facebook in stvar se je totalno spremenila. (Ne bi o tem, da se je vmes pojavil še mobitel in možnost pošiljanja sporočil in moji generaciji se je odprl čisto  nov svet! Blagor nam, ki poznamo občutek, ko dobiš res čisto nekaj novega vesoljskega v roke, in se ne rodiš v svet, ki mu je to nekaj vsakdanjega!).

Npr. zdajle ko to pišem v Word, in nimam vključene povezave in sem brez interneta, pa se prav čudim, kako je bilo možno takrat v tako kratkem času nekomu izdelati ali ustvariti (ne vem kateri izraz je pravi) internet, ki kolikor vem, naj bi bil prvotno izdelan za vojsko (nisem preverila, se mi pa zdi, da sem to nekoč nekje prebrala), ga predati v svet in hočeš – nočeš »okužiti« svet z iluzijami in informacijami vseh sort. V glavnem res mi je zanimivo, koliko mladih, mlajših od mene, se sploh ne zaveda kako je bilo življenje prej, roko na srce, enostavnejše in manj kompleksno in bolj kakovostno informirano. Sedaj pa… Kar seješ, to žanješ, pravijo. Vendar se nam res nekam mudi, a ne?

Pa se spomnim, kako sem si postavljala prvi mail na Yahooju in izbirala prvo ime, jao haha, ki je bilo skrajno otročje! Res! In sedaj niti ne več. Sedaj pa se je stvar spremenila. V teh letih si več ne pošiljamo pisem z mini darilci, kar zelo pogrešam. Ne družimo se več toliko, kar mi je nekako razumljivo, ker ima že skoraj vsak vrstnik svojo družino za katero porabi dosti časa in časa za kolege in stare znance kar ni več, nekako tako pozabimo tudi na možnost, da bi poslali komu kakšen mail, magari med delovnim časom, ker se pač samo spomnimo na te ljudi, pač enostavno imamo čas samo še za dom in družino pa seveda delo in zaslužek. To pa je tudi vse.

Seveda pa so mejli temu primerni. Ne pošiljamo več tistih odpičenih mejlov, da nasmejimo katerega kolega s kakšno staro fotografijo iz kakšnega dobrega žura, ker se bojimo , da bi to fotografijo kdo videl in bi vplivalo na našo kariero (Pa bi res?), ne pošiljamo več ljubezenskih čestitk in voščil, ker kupimo rože in jih kar nesemo domov k ljubljeni osebi, pa čeprav bi bila morda vesela tudi kakšnega mejla med službo (ravno toliko, da se razbremeni), ne pošiljamo več pohval in čestitk, ali pa te morda še, ker je hitreje, kakor pa vzeti si čas za starega znanca in ga razveseliti z darilom.

Ah pa smo res takšni, ali se samo meni zdi, da smo postali tako malo okoli, zadrti in dlakocepski, tumač fini za tiste, ki nam pomenijo največ?

Se sploh podpišemo pravilno? Ali se nam še tu mudi? No meni včasih se, včasih se mi ne. Ampak zelo rada dam, in želim oddajati nekako toplinoo, domačnost do ljudi, s katerimi stopim v kontakt, ker nočem odsevati hladnosti in surovosti, pa tudi prevelike finosti ne. Saj smo si pa vsi domači, a nismo?

Tako nekako pa le dodam v podpis kontaktne podatke, kamor me lahko pokličejo ljudje, ki želijo stopiti v kontakt z menoj, povezavo do spletne strani, seveda ime in priimek, pa naslov ne pozabim. Mogoče mi pa kdo še pošlje kakšno pravo pismo v kuverti, kakor včasih, a ne?Ć=)

Tako sem pripravila spodaj en kratek dodatek, za tiste, ki uporabljate mail in še nimate nastavljen podpis v nogi (to je tisti del, ki se avtomatsko sam doda ob poslanem sporočilu osebi, kateri pošljete emajl).

Foto: Sanni Sahil

Za različne ponudnike e-pošte so nastavitve kljub temu dokaj podobne. Preverila sem ponudnike Yahoo, Outlook, Gmail, Webmail. V njih pa lahko po svoje nastavljate podpise, urejate informacije o kontaktu, dodajate slike ali vizitke, kakšen bon ali akcijo, dogodek, torej kar želite. Lahko pa vam pomagamo pri Belqa.si in vam oblikujemo te tudi mi.

Nastavitve podpisa pa potekajo sledeče.

OUTLOOK

Meni > Podpisi > Podpis

Izberete Podpis (če ga že imate pripravljenega Vstavi kot sliko, izberete sliko iz mape, kjer jo imate shranjene na računalniku)

ali pa

ustvarite Nov podpis in ga oblikujete po svojih željah (Urejanje podpisa, kjer določate velikosti pisave, barve pisave, pisavo.

GMAIL

Pri Gmailu se postavite na zgornji desni krogec in kliknete Nastavitve (tukaj bodite pozorni na ponovni gumb Pokaži vse nastavitve).

Odpre se vam vrsta nekih opcij. Vi se postavite na prvo, kjer je možnost urejanja podpisa spodaj v razelku Podpis.

Tam lahko urejate podpis, vstavljate sliko, spreminjate pisave, tekst, ali pa vstavite že oblikovanega.

YAHOO

Pri Yahoo se postavite v razdelek Nastavitve (Več nastavitev) ->

RAČUNI

Izberite svoj e-račun (če še nimate, si obkljukajte e-poštne podpise in »Dodajte podpis e-poštnim sporočilom, ki ga pošljete«.

V podpis, ki je v nogi sporočila, lahko dodate sliko, in si ga uredite po svoje, v kolikor nimate že izdelane vizitke s kontaktnimi podatki.

WEBMAIL

Sprehodite se po Osebnih nastavitvah in Preidite do razdelka Identiteta, kjer je tudi prostor za Podpis. Tega lahko urejate po svoji volji ali pa vstavite že pripravljen oblikovan podpis kot sliko.

Podpisom lahko dodate tudi kratko sporočilce z znakom, o netiskanju sporočila, če to ni nujnost, kar sem opazila že pri več uporabnikih e-pošte. Namreč ljudje so vedno bolj ozaveščeni o naravi in kako je ta vsem nam pomembna. In to ozaveščajo na takšen način, da opozorijo, da e-pošte ni nujno printati v kolikor to ni potrebno.

Prav tako pa lahko dodate v podpis tudi kakšen nagovor k akcijskim cenam v vaši spletni trgovini ali storitvi, ki jo opravljate. Morda vabilo s katerim povabite goste v vašo restavracijo, ali pa kodo, ki jo lahko prejemnik mejla koristi pri vas. To so tista drobna darilca, ki vedno razveselijo in olepšajo dan.

Do prihodnjič!:)