Analogno oglaševanje

Kar nekaj časa je trajalo, da sestavim tale blog. Ne da ne bi vedela o čem naj pišem, ampak ker sem si vzela čas za to, da vse lepo nagruntam in sestavim v nek smiselni tekst z repom in glavo.

Namen tegale današnjega bloga je v bistvu razmislek o analognem oglaševanju med kratkim potovanjem po Sloveniji. Ker sem bila deležna sovoznikoveka sedeža, sem lahko opazovala dogajanje skozi okno.

Analogno oglaševanje zajema tisk, televizijo, radio, …

Na poti sem srečala ogromno vozil z reklamnimi napisi in sponzorji, ki so mi sproti padli v oči, kako da ne, če pa so bili soudeleženi na avtocesti skupaj z menoj. Kako le naj ne izpustim avtoradia z neprenehnim oglaševanjem in muziko. Saj ne, da je moteče, no ni, sploh če si sam del oglaševalskega sveta in se učiš iz prakse.

Ampak moj dan je bil oglaševalsko izpopolnjen skozi okno. Tako sem opazovala reklame, logotipe, jumbo plakate ob in na cesti. Ob tem pa ugotavljala, če imajo kakšen učinek name, na kogarkoli.

Verjamem, da marsikdo v moji branži ozre tovrstne reklame, sploh tiste zabavne, ampak kaj pa ostali? Imajo na ostale opazovalce ti jumbo plakati sploh kakšen učinek, ali je to stran vržen denar, kaj pa mimopeljajoči tovornjaki in ostala vozila z reklamnimi napisi, porisanimi platni?

Namreč analogni reklamni svet zna bit zelo drag, sploh če ne doseže svojega namena. Ampak si tukaj lahko predstavljate digitalnega, v mislih imam digitalne panoje v večjih mestih?

Po tem spoznavam, da je razvoj reklam in oglaševanja zelo odvisen od okolja v katerem živimo, kako je to razvito, kako je to socialno sestavljeno, kako je biološko sestavljeno in urbano sestavljeno. Seveda digitalna reklama ne bi imela učinka, če bi jo postavili ob cesto med kmetije, kjer pozornost ljudje polagajo na vse druga, kakor na digitalno tablo.

Foto: Andrea Piacquadio

Morda bi več sreče s tem imeli v večjih mestih. Ta pogrutavščina je zrasla na zelniku/betici nekoga drugega, poznavalca oglaševanja, vendar se ga žal ne spomnim. Se pa strinjam z napisanim, da vsako oglaševanje je prilagojeno na okolico v kateri živijo morebitni uporabniki oglaševanih izdelkov.

Tako sem spoznala, da zame, ki se vozim na sovoznikovem sedežu, reklame dosežejo namen, v kolikor se dlje časa vozim za tovornjakom ali nekim drugim vozilom, kakor pa da se v nekaj kratkih sekundah peljem mimo jumbo plakata, ki ne doseže namena, razen če je res zabavno pripravljen.

Vsekakor pa ob dolgi vožnji radio doseže svoj namen, sploh ko je ta resnično dolga in dolgočasna. Takrat defenitivno ne velja verz iz pesmi “video ubija radijske zvezde”. Če malo začinim ima radio ogromen vpliv na uporabnike in včasih, pa morda v tem norem svetu, radio zopet vedno bolj dosega svoj učinek, bolj kakor televizija. Ker kdo pa želi neprenehoma gledati v ene in iste nanizanke z reklamami.

Pa gremo iz ceste v mesta. 

Nahajala sem se na Gorenjskem in sem opazila, da ljudje še vedno prisegajo na plakate. Vsa opažanja sem primerjala z dogajanjem v Celju. Morate pa vedeti, da ima Gorenjska precej več turistično izpostavljenih točk, kakor pa Celje in priznam, da glede na to, da je Celje precej veliko mesto, imajo Gorenjci oglaševanje, za moj okus, precej bolj izpopolnjeno in izkoriščeno.

V Radovljici, ki se mi je zelo dopadla, prvič sem bila tam in prvič sem se sprehodila mimo Gregorčičevega spomenika, sem opazila zelo lično izdelane plakate v središču mesta, kot povabilo/urnik na dogodke. Postavljeni so bili na pravilnih lokacijah, tako da sem se kot dnevni “triperski” turist, skoraj zaletela vanj. Želim povedati, da jih nisem zgrešila in so dosegli svoj namen. Prav tako so bili postavljeni ob turističnih točkah in stavbah, muzejih, galerijah, tako da so kar vabili, da si jih kot turist ogledam in zaradi zanimanja vstopim še kam, v kakšno drugo stavno.
 
Vendar pa se pot ni pričela v Radovljici. Med bolj zanimivimi turističnimi atrakcijami na gorenjskem sva si ogledali še Bled in obiskali blejski otok. Cilj radijskega oglaševanja (kosilo na Bledu) in reklam, je bil tokrat dosežen.

Tako da verjamem, da imajo analogni oglaševalci v teh krajih svoj namen zelo izpopolnjen, kakor pa digitalni, ki so socialna omrežja, kot je Facebook. Seveda sem si polajkala nekaj strani, ampak če poudarim dejstvo, da je Gorenjska polna tujih turistev, dvomim, da si kateri od teh vzame čas za Facebook bolj, kakor pa za dogajanje v realnem življenju. Sploh če si na Bledu, ki te dobesedno zaslepi s svojo lepoto! Torej zmaga za slovenske analogne oglaševalske medije. 

Slovenija namreč ne slovi najbolj po digitalnih oglaševanjih, kakor Japonska/Tokio, vendar za naše okolje je ta smer oglaševanja izpopolnjena in odlično izkoriščena. Upala bi si celo trditi, da v tem primeru presegamo vsa pričakovanja. Vsaj po številu turistov in obiskov muzejev, galerij, turističnih atrakcij v živo. 

Številka je tukaj višja, kakor pa tista številka všečkov na digitalnih socialnih omrežjih kakor je Facebook. In to je tudi cilj, namen – dosežek analognega, digitalnega oglaševanja prenesti v realni svet in doseči prav takšno število ljudi na obiskanem dogodku ali galeriji ipd. Potemtakem imajo analogni mediji oglaševanja veliko prednost pred digitalnimi, sploh kjer igra okolje v katerem živimo veliko vlogo.

Tudi Belqa.si, moja promocijska torba Belqa (povezava do galerije je tukaj), je izpopolnila svoja pričakovanja s svojimi čari in dosegla namen. Verjetno se je marskomu tako dopadla, ko so me gledali v hrbet, ko sem hodila po ulici (ljudi je bilo ogromno), saj sem imela povečano število ogledov na Facebook strani, dan za tem ko sem bila na izletu. Res me je presenetilo. V mojem primeru je to seveda zaželeno, saj se gre za spletno trgovino.

Torej analogno oglaševanje ima svoj namen in je v našem okolju zelo izpopolnjeno, bi rekla, da resnično je to TO!

Nekako bi omenila tudi stojnice in tržnice z izdelki, ki kar kličejo po še in še in še in še ogledih, kljub temu da nimajo nikjer izpostavljenih plakatov o razstavljalcih in prodajalcih. Tukaj je pomembna predvsem etiketa/vizitka pridelovalca marmelade ali pa verižice.

Tako se mi je nekoč v Gornji Radgoni na kmetijskem sejmu zgodilo, da sem si kupila nek specifičen med, ki je bil res dober, vendar sem kozarec vrgla proč. Pa sem izgubila kontakt domače kmetije, od katere sem ga kupila. Namreč na etiketi, ki je bila na kozarcu je bil dodan še kontakt. In vsekakor bi šla pa si kupila še kakšen njihov med, samo zaradi tega, ker je bil tako zelo dober. In s tem je proizvajalec medu v tem primeru pri meni dosegel svoj cilj. Njegova zmaga je bila ta, da se je izdelek prodajal, kar sam od sebe, preprosto, ker je bil tako dober in kakovosten.

Čar stojnic in tržnic je v tem, da so redko oglaševane (čeprav v tem primeru je sejem bil). Oglaševani so le artikli in sicer z nazivom in hitrim kontaktom na etiketi, torej je to le dodana vrednost na zunanjo podobo, kar pripomore k še večji mamljivosti izdelka. Ampak stojnice so super, vsaj meni. Takšne ob cesti, z drobnimi obeski, ogrlicami, kakšnim medom. Mmm!:)

Seveda pa brez prijaznosti ne gre. Vedno ko stopiš v kontakt z ljudmi se pojavi prvi vtis in prijaznost je tukaj več kot zaželena, sploh pri prodaji. Ne pravim, da je vedno vse lepo in prav, ampak ljudje smo ljudje in v Sloveniji nas je menda dva milijona, torej eno veliko velemesto. In prijaznost ni nikoli odveč, je zaželena. Na cesti, ob cesti, v mestu, na deželi, do soseda, do neznanca. Nekateri to sprejmejo, drugi pa bi to spreminjali. Kar je težko, spremeniti dva milijona ljudi, imamo pa srečo, da le dva milijona. Kakor imamo srečo, da oglaševalsko zadovoljimo le dva milijona ljudi, kar je hitro logistično gledano, mogoče pa kot konkurenca drug drugemu niti ne več, saj smo zelo mala država. Zelo mala država smo, pa kljub temu ne pozabimo na miroljubnost, svobodo, in prijaznost.

Verjetno kmalu, čimprej, vsekakor pa prijazno do naslednjič!:)