Marko Polo

Se spomnite svojega prvega kampiranja?:)

Jaz se spomnim! Joj, kako me je bolel hrbet! In pijancevanja! Kateri časi so to bili! Pha! 
Bilo je na nekem festivalu, oziroma če se ne motim teden pred festivalom v Tolminu, Metal days v času fakultete! To je bil čas grunge scene, metala. Hip hopa, techna nismo marali, vse je bilo oblečeno v črno in zavito v kičaste ketne, dolge lase, obrobljene oči, črne nohte. 

V bistvu smo zgledali kot ptujski kurenti, če sem čisto iskrena. Sedaj se mi zdi to tako otročja scena, to predalčkanje ljudi glede na imidž, koliko kdo ima, katere znamke nosi, uporablja, koliko foloverjev ima (no tu lažem, to mi je še pomembno), ampak takrat so bili res ti imidž predalčki v zagonu in vedeli smo vedno, kdo kam spada in v katerem kafiču koga najdeš, kakšna glasba bo tam, ali ti bo folk všeč ali ne. Potem pa se je vse spremenilo.

V narodno zabavni glasbi so se pojavile metle na glavi (irokeze), tem tako sedaj pravim, včasih sem bila pa čisto nora na irokeze in dolgolasce, oni pa name. Metal je postal lep. Dobesedno lep! Kadar gledam kakšne spote iz preteklosti se mi zdijo sedaj vsi kot kakšne maškare, res, in zato mi začne na faco risat popadljivo režanje. Daj poglej si kakšen spot od Cradle of Filth ali pa Dimmu Borgir ali pa od legendarnih Kiss. Pa da bi se spravil takole oblečen in našemljen, na en čist navaden dan, na cesto, ves popackan po faci in cel grozen? Pa veš, da crknem od smeha!

Tako sedaj hodimo po cesti pa vsi prepoznavni, vendar skoraj vsi isti. Po oblačilih in imidžu le redko opaziš razliko, dejansko smo skoraj vsi identični. Vsak kafič je enak. V vsakem veš kaj in kdo bo tam notri. Tukaj na tem področju smo pa res postali tako nediskriminantni. Z lahkoto koga zamenjaš s kom drugim.

In tako sem spet pri kampiranju. Torej po prvem kampiranju te boli hrbet kot strela. V bistvu je pa dobro kampanje za hrbet. Res se rodiš v čisto drug dan! Haha.

No, in tako, da se malo vrnem nazaj po spominu in napišem eno hudomušno, ki se jo tisti, ki smo kdaj kampirali, kdaj še spomnimo, je bila ena zanimiva štorija.

Menda sta nekoč na nekem festivalu bila par, ki sta se imela pač preprosto rada, kar je vodilo do tega, kar pač mladi pari, ki si izkazujejo ljubezen, počnejo. Tudi na kampiranju. V času tega “ulala početja” naj bi ta punca po celem kampu kričala:

“Marjaaaaaaaaaaaaaaaan!”

Tako naglas, da so se potem vsi začeli dreti Marjaaaaaaaaaaan! In ta val Marjanov je šel po celem kampu naokoli. Finta je bila tako dobra, da so si jo zapomnili vsi Slovenci, moje generacije verjetno, in so jo nekaj let na festivalih in kampiranjih dejansko uporabljali kot kamparsko foro. Nekdo se je zadrl “Marjan!” in to kričeče valovanje tega našega Marjana je šlo od šotora do šotora. Smeha pa polno! To je bila cela verižica Marjanov in tukaj je ljubezen med dvema res naredila ogromno dobre volje in povezanosti še leta kasneje. 

Večina ljudi ni vedela od kod ta fora, do mene je prišla ta verzija. Po celi Sloveniji, kamor sem šla z družbo kampirat je držala ta fora. Vsi so jo poznali. Pa po moje bi funkcionirala še danes.:)

Danes pa je drugače. Nekaj dni nazaj sem na Instagramu, katerega takrat, kolikor se mi zdi, v času ko sem bila še študentka na NTF fakulteti v Ljubljani, ni bilo, opazila eno zanimivo objavo o tem, kako pa se danes igrajo skrivalnice v tujini. Morda tudi že pri nas. Ker današnja mularija (…tu si zamislite vse tiste vzdihajajoče emojije polni jamranja čez današnjo mladino)… je malo, pač kakor veste, DRUGAČNA. Boljša tehnologja je v njihovem dosegu, imajo novo veličino znanja! Absurd za nas, ki tega nismo imeli na voljo, ti smrkavci sedaj pa, kakor da so se rodili s prirojenim možganskim centrom za programiranje v glavi. Nemogoče; se to zdi nam rojenim v 80-ih, kaj šele starejšim od nas.

Torej ta igrica o kateri sem slišala gre pa nekako takole:

Nekdo jo sproži, morda po telefonu in prične z dobesedno nategovanjem poslušalca, da je treba nekoga poiskati, rešiti ali kaj pač.Oseba, ki išče to osebo kriči Polo, oseba ki osebo usmerja glasovno kot nevidni duh, pa je Marko. Skupaj tvorita Marko Polo. Poznate zgodovinsko ozadje Marka Pola? Preberite si! Priporočam. Smo se pa vsi učili o njem v šoli pri zgodovini, mar ne?

Torej tako iščeta nekoga. En, ki se obnaša kakor duh, nevidno (nimam pojma, kako to poustvarijo, verjetno pa s sosedi, a ne?) in glasovno, drugi kot živa oseba. Če ta, ki predstavlja živo osebo in živo iskano osebo najde, ta oseba preživi, ostane živa (kaj to pomeni, ne vem, morda ostane notri v igri živečih, ne bi pa pretiravala z domišljijo, ker potem…). Če je ne najde, mora iti oseba, ki je živa ven iz igre, ven iz iskalenga polja, kar pomeni, da postane sama taživa oseba sedaj glasovni duh, ki v temi ali skrita (!) išče osebo naprej in tako v igro potegne druge žive ljudi, da iščejo nekoga. Tako nekako provocira iz golega strahu po preživetju, da se ne bi osebi, katero išče, kaj pripetilo. Verjetno pa potegne v igro osebe, ki jih pozna, ker nima drugih kontaktov in zaupanja. Kakor razumem, kadar je oseba “zunaj” ta oseba kriči ali pa morda nekdo drug, ki jo predstavlja oziroma ji pomaga, ali pa je njen dvojnik. Ko je notri pa išče po tem kjer so glasovi. Kot tista igrica, ki smo se jo igrali, ko smo bili majhni vroče-hladno, le da je ta Marko Polo bolj psihološka, in zelo nevarna za tiste ljudi, ki ne poznajo pravil in verjamejo celo, da se gre zares.

Torej, kako zmagaš, če se le prestavljaš notri in ven ves čas. Igraš živo in mrtvo osebo, psihiraš ljudi, tudi tiste, ki jih ne poznaš, ker se preprosto samo bojiš, da jih lahko izgubiš, ker ne veš, kakšen je konec, saj traja in traja in pač konca ni…

Tako nekako jaz razumem to, kar sem poslušala na Instagramu, kako to dejansko je. Kakšne igrice! Kakšni starši! Kakšna prihodnost!

Kako jaz to vidim. Ha!:)

Ne kliči hudiča! Ali če ne omenjam ravno hudiča, ne skušaj svojega Boga!
Ali pa preprosto po sodobno:

pazi kaj si želiš (manifestiraš), ker se ti lahko želja uresniči! Kakšna manifestacija in posledice?

Se sedaj Bog maščuje preko narave, ki jo je ustvaril in sedaj on preko naravnih katastrof skriva ljudi v ogenj, v poplave, v potrese, in si misli: No, jaz sem vam dal življenja pa se igrate z njimi. Evo vam igrico, pa se najdite sedaj v tem kaosu! Ali je pa to karma vzajemne energije narava sama, hudič, karmične sile, Bog (zame je le samo ta) kot rezultat vsega tovrstnega igračkanja silnic, smernic, siljenja energij v neko smer po svetu.

 Manifestiranje nečesa. Energija pa se le prenaša naprej. Lahko bi se spremenila! Takšnim otrokom, mulcem, staršem, bi preprosto zavezali jezik s tem, ko bi jim sredi zime dali lopato v roke in rekli naj gre pomagat sosedu skidat sneg iz pred bloka, če mar ne vidi, kako se matra (pog. muči)! Tako bi bilo včasih. V mojem otroštvu se je reklo, da je šiba pela. Ne vem, kaj danes vzgojno poje.:)

Sedaj pa, si predstavljaš, da se neko osebo, ki se jo išče, namišljeno skrije v neko igrico z več tisočimi sobami, ti pa morač lepo počasi odigrati vse, da prideš do taprave sobe in tam najti tisto nekaj, kar predstavlja to osebo. Poznate igrico Demon Hunter. No kaj takega! Ali pa v točno določeno besedo neke knjige? Štekaš?

A ni to noro? Ampak to počnejo! To se igra današnja mladina! Kako bo človek potem sposoben, kdaj razmišljati s svojo glavo, izkoristil svoje potenciale in živel svoje življenje, če je ujet v ta začaran krog nekega norca, ki ima očitno prepoved premikanja naokrog in preveč časa za psihiranje ljudi in otrok?

No takšne igrice se grejo! Jaz se tega ne grem! Sem strogo proti takšnim igricam! Sploh pa, kaj pa je nagrada? En folover več na Instagramu, kot nagrada koga si našel “živega” ali “ubil” nasprotnika in jih zbiraš kot številke? Je to ta Jackpot  se potem sprašujem! Veš za to obstajajo profili, ki ti proti nizkim plačilom nabijejo foloverjev do nezavesti, če želiš. Temu se reče tudi boost po marketinško. Uporabi, če se ti morda maje samozavest, in moraš zato nagajati ljudem! Je pa skrajno otročje in nevarno. Grozljivka.

Nop, ni zdrava igrica. Želim, da se je pri nas ne bi igralo in upam da se je ne igrajo ali ne bodo. To si mislim o tem. Hja, ko bi le čas zavrteli nazaj k Marjanom, a ne? Pišuka je bilo fajn! In toliko tipov je norelo za menoj, sedaj pa iščemo dlako v jajcu, ker je vse identično je pa to res težko najti tam! 

Slab začetek? Naj bo vsaj konec prizemljen, a prav? Sicer pa kaj boš za maškare?
Beremo!:)