Naslednja pripovedka, ki se je kdaj spomnim, je pripovedka o zrnu graha in kraljični avtorja Hans Christiana Andersen-a. To pripovedko so nam otrokom velikokrat pripovedovali, ko smo bili mali.
Gre pa takole…
Nekoč je živel princ, ki se je želel poročiti s princesko; ampak morala je biti prava princeska. Potoval je širom po svetu, da bi jo našel, a nikjer ni bilo takšne, kot si jo je želel. Princesk je bilo dovolj, a zelo težko je bilo ugotoviti, ali so prave. Vedno je naletel na nekaj, kar ni bilo po njegovi volji. Tako je prišel domov žalosten, ker si je prave princeske res želel.
Nekega večera je prišla prava nevihta; bila sta grom in strela in dež je padal v potokih. Kar na lepem pa je nekdo potrkal na vrata in stari kralj jih je odprl.
Bila je princeska, ki je stala pred njim na vratih. Ojojoj! Kakšen prizor v takem dežju, izgledala je grozno zaradi vetra. Voda je tekla z njenih las in oblačil; stekala se je v njene čevlje pri prstih in ven iz njih pri petah. A vseeno je trdila, da je princesa.
No, to bomo takoj ugotovili, si je mislila kraljica. Rekla ni ničesar, odpravila se je v spalnico, odstranila vse s postelje, položila na dno grah in čez njega dvajset vzmetnic, preko njih pa dvajset perjanic.
