Molitev 2.
Se vam je kdaj pripetilo, da ste šli po opravkih v mesto, kjer ste zaradi družbenih norm, sistema in pravil plačali za parkirnino, tako pustili avto parkiran na parkirišču za uro ali dve, in se šli sprehoditi po mestu, ker je parkomat za vložen majhen denar odmeril plačano parkiranje za cel dan?
Vem, da ste.
Tako sem tudi jaz nekoč imela opravke in sem se peljala z avtom v mesto, sem iz Celja, ki je v Sloveniji (če si kdo prevaja v angleščino; ko bo nekoč več ogledov in prebiranja mojega bloga, bom to storila kar sama;)) in tik preden bi vložila denar v parkomat je do mene pristopila oseba, ne spomnim se več kdo in kakšna je ta bila, in mi ponudila svoj še ne izkoriščen parkirni listek.
S tem me je tako osrečila (hvala še enkrat, če se me vsaj vi spomnite in berete tole), saj sem bila takrat na tesnem z denarjem in sem si res zaželela poleg pohajkovanja in opravkov, tudi eno kavico v meni ljubi gostilnici.
Vzela sem listek in od tistega dne dalje, tudi sama tako osrečujem ljudi z neizkoriščenimi listki za parkiranje. Do sedaj sem tako osrečila že kar nekaj različnih ljudi. Od bolj premožnih do manj premožnejših. Finta je, kakor sem jaz začutila, v tem, da se ljudem pomaga, jih osreči, se jim “priredi” majhen čudež, se jih obdari, preprosto ljubi. Pa naj bo človek reven ali bogat. Moč vere je v tej deljeni ljubezni.
Tako se mi je zgodilo nazadnje, ko ženska ni mogla verjeti, da je dobila zastonj parkirnino od mene za cel dan. Namreč vzrok, da nisem ostala dlje v mestu je bil, da me pač enostavno, odkar sledim Jezusu, ne vleče več tja, razen kdaj pa kdaj, razen po opravkih.
Skratka, gospe sem dala listek in prav videla sem, kako se je tej osebi, ki je po videzu sodeč bolje in drugače preskrbljena kakor jaz, zasvetila iskrica v očeh. Kakor da bi ji nekdo dal upanje v dobroto ljudi, da ta še obstaja.
Čudovit občutek, ko nekoga osrečiš.
Kasneje pa sem prišla do spoznanja, kakor Bog ljubi vse ljudi, vsem daje možnost ozdravitve, vsem je pripravljen preko svojih božjih otrok, katere uporablja, kakor sam želi po Svetem Duhu, dati ogenj in upanje v srce, preko božjih dejanj, tistih malenkosti, ki se sprožijo v naših srcih, zaradi vzgiba, nekega skritega tihega glasu, ki je sam Sveti Duh, naj nekaj storimo, nekaj dobrega.
Tako, kakor se je zgodilo meni, sprožimo pozitivno reakcijo in osrečimo komu dan, polepšajmo misli, kajti vsak ima v svojem umu polno skrbi in smeti s katerimi mora opraviti in jih ne predati komu drugemu, da te pomete namesto nas.
Torej takšen učinek kot je ta, ima molitev, ki nas napolni z vero in kdor zares vztraja v njej, ima možnost popolne ozdravitve, saj nas je Bog ustvaril popolne, zlo pa je tisto nekaj, kar nam onemogoča takšni tudi ostati.
Bog ve, da imamo skrbi in da ne bomo vedno idealni pred Njim, vendar zato nam govori po Svetem Duhu in nas božje otroke različno obdaruje.
Tako je obdaril tudi g. Daniel Bean-a, ki je po Svetem Duhu in vsem znanju in preučevanju Biblije napisal knjigo Osnove ozdravitve (Daniel Bean) za tiste, ki želimo z molitvijo drugim omogočiti zdravje duha, duše, srca in telesa.
V njej so napotki, kako moliti, kako verovati, kako zdraviti in zakaj nekaterih ljudi ni možno.
Knjiga je zastonjska in si jo lahko naročite, lahko pa si jo priskrbite pri meni, saj ni naprodaj in jo, kjer je božje darilo, možno tudi kopirati.
Tukaj pa je tudi povezava do PDF knjižice v slovenskem jeziku: Osnove ozdravitve (Daniel Bean v slovenščini).
Se beremo:)
Fotografiji: Adrien Stachowiak, Wolgang Hasselmann