Pripovedovanje
Sem v avtu, parkirana nekje v Celju, blizu jezera in zelenja in gledam v obesek, ki binglja izza ogledala in si mislim: Kaj za “vraga”!
Že pred dnevi sem želela napisati tale prispevek, pa me je nekaj ustavilo. Včasih je dovolj, da te že nekaj besed čisto onemogoči. Tistih par pičlih neumnih besed, ki si želijo prodreti v tvojo glavo od nikoder, ti spremeniti razmišljanje in ga preusmeriti po svoje, in nikakor ne tako kot si zate želi Bog Vsemogočni, ki je povsod in ne v navodilih, tistih nekaj besedah sreče ali nesreče.
Tako sem se odstranila in le nekako skoraj odstranila večina motečih dejavnikov, ki me onemogočajo, ki mi onemogočajo, živeti po svoje, svobodno, pa vendar po nekih humanih pravilih (saj pa nisem kriminalec).
Vendar v Novi zavezi piše, da je Jezus rekel, če boste sledili meni, vas bojo zaničevali, preganjali in praktično po domače povedano, imeli boste same probleme. “Seveda!”, si mislim, “pa saj tako je! Torej sem na dobri poti!”:)
Danes predno sem odšla na tale kratek potep z mojim konjem (da ne bo pomote, to je moj avto, in aleluja, naj še zdrži in deluje več let!), sem prav dobila spoznanje glede tega motečega NLP (kakor pravim sama temu) dejavnika. Namreč jaz stremim k Luči (hja ni bilo vedno tako)! Ampak življenje ti marsikaj natrosi in si dejansko prisiljen, če imaš svoje življenje rad, narediti tudi kakšno napako, jo sebi odpustiti, narediti kaj hudega, izreči kaj hudo, sprejeti kaj hudega, in sebi ali drugemu to hudo tudi odpustiti.
Le zato morda, da se izgradiš.
Ker te Bog morda pripravlja za kaj večjega, ali pa da morda nekoč ti sam, zaradi svojih “grešk” pomagaš nekomu. Včasih je dovolj topel objem, večkrat pa kot opažam so besede tiste, ki vodijo do dejanja in zato dostikrat prej v vrsti, pred objemom, dejanjem, na katere ljudje tako računamo, da nam bodo rešile nekaj nerešljivega. Zato je mogoče resnično zelo pomembno, da si priznamo napake, si jih v srcu odpustimo, tudi zamerljivost, ljubosumje, zavidanje, pohlep in ozavestimo, da lahko le tako prestopimo v Luč, spoznanje, in kdaj komu tudi pomagamo in ga ali jo z dobrim nasvetom prav usmerimo, včasih tudi rešimo.
No, nato sem odvihrala od doma:
“Mama, jaz grem v trgovino, enkrat zdaj, pa čao!”
In sem šla, sem na ta parking pisat za svoj blog (katerega ravnokar bereš).
Moj namen, in kar mi že nekaj dni leži na srcu, je bil, da kaj več napišem o novi knjigi, ki sem jo prebrala, in je namenjena predvsem otrokom.
Prevedena je bila v več jezikov (piše, da tudi v jugoslovanščino, ne pa slovenščino!). Dobila pa sem jo (oz. vzela sem si jo lahko za domov) v eni izmed cerkva, ko sem bila na nekem predavanju; hvala cerkvi Kalvarija v Celju in prijateljem za povabilo!:)
Brez skrbi, sem dobila pritrdilen odgovor, ko sem vprašala, če se knjigo lahko vzame ali so te samo na izposojo.) Torej knjigica je namenjena otrokom. Rekla, bi da tujejezičnim, saj angleščina v kateri je knjiga napisana ni osnovna angleščina, ampak je malo bolj napredna, tako da je potrebno kar nekaj znanja za razumevanje čtiva. Pa vseeno…
V knjigici, ki obsega 75 strani z dodatkom in sličicami (avtor ilustracije je Graham Wide), so zbrane kratke zgodbice o živalih iz džungle. Predvsem so to navihane opice, nevarne kače in krokodili, hinavske hijene, radovedne žirafe, močni nilski konji in še vse druge živali iz džungle z afriškimi imeni.
Morda se že komu svita za katero knjigo gre?
Opisujem knjigo Jungle Doctor’s Fable avtorja Paul White-a, avtorja pripovedk za otroke, ki se zaključujejo s priliko iz Biblije in naukom. Tako nauk pripovedovalec lažje “pripelje” do razumevanja otrokom, in kot sem jaz doživljala namen knjige, s tem tudi pomaga krščanskim staršem pri vzgoji otrok in na zelo lep, miroljuben, zanimiv način preko dogodivščin in pripetljajev v džungli prikaže prilike in kaj je v življenju prav početi in kaj ne.
Avtor knjige, medicinec po izobrazbi, Paul White, rojen (l. 1910) očetu, ki je padel v prvi svetovni vojni, in mami, katera ga je vzgajala kasneje sama, se je iz Avstralije (New South Wales) preselil v Afriko, kjer je dobil prenekatero inspiracijo za pisanje pripovedk za otroke. Od tod tudi naziv Jungle Doctor. Več o njegovem delovanju si lahko pogooglate sami. Moj namen je predstaviti knjigico.
Ko sem brala te pripovedke, ki so zelo navihane, zaradi večkrat omenjenih nagajivih opic, sem se spomnila na naše slovenske pripovedke in basni. Dobila sem prav smešen občutek, ko sem se zavedala, pa saj imamo mi podobne pravljice, npr. Pravljice iz Rezije (orig. Zverinice z Rezije avtorjev Milko Matičetov, Ančka Gošnik Godec). In kako rada sem imela risanke in lutkovne predstave o teh.
Izgleda, da so pravljice in basni o živalih res tako privlačne za otroke, ker se jih spominjaš, pa čeprav bežno, celo življenje. No, ampak to ni tista pohorska Lisica!;)
Zdaj grem pa domov, tole olepšat in prepisat! Beremo!:)
Fotografija: Patrick Schneider